Nekdo od Nekje Zgoraj te gleda!

Že zadnjič sem napovedala, da moje srečanje z vesoljcem in črnim bikom verjetno ni bilo zadnje. Nisem se motila.

Prišla sta in mi servirala čudno zgodbo o občutku nadzora od Nekje zgoraj. Ker nisem hotela verjeti, sta mi postregla s fotodokazi.

Vesoljec (recimo mu Roki Modri) je kot ponavadi stikal za novostmi na tem čudnem planetu, iskal čudovite zelene pošasti in se brigal za stvari, ki ga sploh ne bi smele brigati.

Njegov zvesti črni bik Veliki črni bik je pozorno motril okolico, da bi Rokija Modrega ob prvem znaku nevarnosti ponesel na varno. Naenkrat je njegovo prazno-črno oko uzrlo res čuden prizor. Rokiju Modremu je s pihom namignil, naj se potuhne, ker se obeta nova vznemirljiva dogodivščina, ki jo morata povedati Sparkici, tako željni vznemirljivih stvari. Tako Roki Modri kot Veliki črni bik sta se skrila…

Dva vojščaka, zavoljo preprostosti zgodbe jima recimo Bakreni in Srebrni, sta splezala na za njiju določen stražarski položaj.

Bakreni: Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Zadnje dni imam tako trda kolena.
Srebrni: Kaj ne poveš… Res zanimivo, tudi mene dajejo kolena. Tako trda so in tako neupogljiva. Starava se, sablja moja.
Bakreni: Veš kaj? Ne morem se znebiti občutka, da naju nekdo opazuje. Nekdo od Nekje Zgoraj…
Srebrni: Bi rekel, da ni res, vendar imam isti občutek

Bakrenega in Srebrnega občutek ni varal. Za njunim hrbtom so trije člani plemena NigabloInNebo, vse tri smo zadnjič lahko opazovali v akciji Kako fentati zadnjega dinozavra, možganili o tem, kako bi Bakrenemu in Srebrnemu zagodli. Njihove ženske so jih namreč spravile na rob Razuma pred prepadom Blaznosti. Po čudnih kanalih so izvedele za njihovo mehko plat in dobrosrčnost ob peripetiji s poslednjim dinozavrom, kar jim nikakor ni bilo povšeči. Napele so jim ušesa in jih poslale na kazensko misijo. Kazenski misiji primerno razpoloženi so Irokezar (vodja trojice), MamSulico in TudiJazSemNašelSulico razglabljali v skrivališču…

Irokezar: Srce se mi para, ko ju (Bakrenega in Srebrnega) gledam, vendar je zdaj prelepa priložnost, da ju prestrašimo. Ajd, gremo!
MamSulico: Slab občutek imam glede izzivanja usode z godenjem. Še zdaj imam migrenske napade zaradi Ženkice. Kako mi jih bo šele napela, če bo slišala, da smo Bakrenemu zagodli. Mislim, da Ženkica ljubimka z njim. Nimam dokazov, a vem, da je res. Pa še nek čuden občutek imam…
TudiJazSemNašelSulico: … občutek, da nas nekdo od Nekje Zgoraj gleda?
Irokezar: Mevži! Čeprav… tudi mene obdaja nerazložljiva vibracija gledanja od Nekje Zgoraj?!

Ženkica, ki TudiJazSemNašelSulici ni zaupala, je preventivno sledila Bakrenemu in Srebrnemu, da bi preprečila morebitno katastrofo. Čeprav je vedela, da benigno ljubosumje TudiJazSemNašelSulice ne more škodovati Bakrenemu, ji notranji nemir ni pustil spati. Bala se je, da jih je morda zadnjič preveč napela TudiJazSemNašelSulici in da mu lahko nekega dne poči film. Ždela je na skali in opazovala celotno dogajanje. Čez čas jo je začela motiti slutnja, da jo nekdo opazuje… Nekdo od Nekje Zgoraj.

Velikemu črnemu biku je bilo dovolj čakanja in nesmiselnega občutka, da nekdo od Nekje Zgoraj tako grdo manipulira z njim. Jezno je zapihal in zapuhal, skopal s kopiti, Roki Modri je prilezel iz skrivališča, se povzpel nanj in že sta oddrvela. Ženkica v zamaknjenosti ni opazila, da je Veliki črni bik pobral Rokija Modrega. Še naprej je skrbno spremljala dogajanje…

Kaj se je zgodilo po odhodu mojih vrlih spremljevalcev nezaslišano razburljivih dogajanj, se ne ve.

Ne še. Do naslednjič!

Ko je bil bog še mali pubec…

Image via Wikipedia

Ko je bil bog še mali pubec, jaz pa mala deklina, sem morala vsak drugi dan k sosedu po mleko…

V trgovinah se je takrat mleko kupovalo v vrečkah, deklina pa ga je nosila domov v plehnati kanglici; kasneje, ko jo je mama modernizirala, je dobila celo plastično kanglico s pokrovom. Po mleko je hodila zvečer, nikoli pred pol sedmo in nikoli po pol osmi; od pol sedme naprej so namreč že imeli mleko namolženo. Kratko obdobje je hodila po mleko skupaj s sosedo (taisto iz prejšnje objave), a večino časa sama. Kot deklinčiki se ji je petnajst minutna hoja do soseda zdela strašansko dolga. Najprej v hrib, nato daljši kos po glavni cesti, kjer vozi celo avtobus, do sosedov, tam je prevzela mleko, nato spet daljši kos po glavni cesti in po hribu navzdol. Mladi umi so strašno kreativni, sploh če jim je vsakodnevno (ali vsako-drugo-dnevno) petnajstminutno opravilo huda muka, na katero se je bilo potrebno umsko pripravljati skoraj ves dan, ali vsaj ves popoldan.

“Moram danes po mleko?”
“Ja, moraš…”
“Bi šla danes ti?”
“Ne bodi smešna. Vzemi kanglico, ura je pol sedem.”

Pol sedmih je bila strašansko nerodna ura. Zakaj? Ob pol sedmih se je pričel Night Rider (Michael Knight in njegov avto K.I.T.T.), kasneje, ko se je Night Rider izpel, je bil na vrsti MacGyver. Oboje na ORF 1 (domače Avstrija Ena) in kateregakoli od delov je bil greh izpustiti. Če je deklina šla od doma deset minut prej, ji ni koristilo, ker je morala čakati pri sosedu. Redko se je zgodilo, da bi do pol sedmih že podojili pomolzli. V najboljšem primeru je zamudila 10 minut nanizanke, v najslabšem primeru je ujela le zadnjih 5 do 7 minut

Potrebno je poudariti, da dileme glede tega, kdo bo šel po mleko, ni bilo. Deklina je bila edinka in je še vedno edinka. Če edincem ni potrebno deliti igrač z drugimi, tudi dela in opravkov ne morejo deliti z drugimi.

Ker deklinčika ni mogla deliti svoje obveznosti, je bila prisiljena razmišljati, kako bi skrajšala čas hoje po mleko, da ne bi zamudila preveč dogajanja v nanizanki. Nekajkrat je poskusila iti po mleko s kolesom, vendar so se skoraj vsi poskusi klavrno končali. Tako ali drugače je iz kanglice (plastične posode) steklo najmanj za kozarec mleka. Včasih je razlila celo kanglico. Verjetno ni potrebno pojasnjevati, da deklinina mama ni bila navdušena nad takšnimi izgubami. Kolo je bilo prepovedano odsvetovano.

Poskusila je z uvedbo bližnjice preko hriba. Ustaljena pot v hrib je bila asfaltirana, medtem ko je bila bližnjica travnata in polna blatnih pasti, še posebej v mokrem vremenu. Ko se je deklina nekajkrat zaporedoma vrgla na hrbet in po sebi polila celo kanglo mleka (1,5 do 2 litra), je bila tudi uporaba bližnjice prepovedana odsvetovana.

Žal je deklina od teh klavrnih poskusov naprej redno zamujala vsak drugi del nanizanke. Mama se sploh ni zavedala, kake duševne posledice bo to imelo za njeno hči. Hči še danes ne more preboleti, da ni videla, kako je MacGyver vsak drugi dan rešil svet, medtem ko je sama hodila po mleko.

Kruta je bila usoda nas (napol) kmečkih deklin…

Še slovarček za tiste, ki morebiti katere od pogovornih besed niste razumeli:

• pubec = fantič, fant
• deklina = deklica, dekle
• deklinčika = dekletce
• kangla = običajno nekoliko višja kovinska posoda, v kateri se je nosilo mleko

Preveč običajen dan

Danes bi lahko bil poseben dan, če bi si hudo želela. A ni. Je samo običajen dan, skoraj preveč običajen.
Čevlji škripljejo, v gležnju še zmeraj kljuva (kljub opornici) in zato ne morem ‘preteči’ svojih misli, narediti samoanalize in priti do zaključka, da analiza že v začetku ni imela nobenega smisla. Doma sem pozabila prenosnikov usmernik, baterija drži le pol ure Na srečo imam v službi še stacionarni računalnik (stacionarni je le, če ga ne premikam z nogami levo desno), ki zdaj trpi in prenaša izliv čisto običajnih bedarij. Prenosnik se je tega že navadil

Včeraj je bil malo manj običajen dan, a še vedno ne poseben. Popoldan sem se odločila, da grem nazaj v mesto poiskati grafite. Misija je sicer uspela, a rezultati niso bili zadovoljivi. Morda so tudi grafitarji zgubili motivacijo, podoživljajo maj-effekt ali napade mood-swinganja. Ne vem.
Vožnja domov je bila bolj zanimiva, ker sem skoraj spregledala soseda (no, sosedinega fanta). Nisem ga prepoznala, ker ga še nikoli nisem videla bližje kot na 50 metrov. Do včeraj

Poanta: po klepetu z njim sem ugotovila, da je Slovenija majhna, svet še manjši. Dejansko je frnikola (znana tudi kot kičkugla, vsaj na mojem koncu)… in frnikolanje mi je obudilo celo goro spominov iz otroštva: vse moje Velike (Prve Prave) Ljubezni, vse vragolije, ki sva jih ušpičili s sosedo (ne njenim fantom), igranje osla, hojo po mleko,… Frnikolanje me je spomnilo tudi, da se moram boriti proti statičnosti, da lahko vsak dan rastem, vsak dan zvem kaj novega, vsak dan najdem delček sestavljanke, ki ji bom pri 96 letih (ako bog oz. kdo drug da) morda lahko rekla Jaz. Ne smem zatreti otroka (in otročarij) v sebi, ne smem se prepustiti toku “tako je lažje, obnašaj se letom primerno, umiri se, ustali se, nehaj opazovati, nehaj videti, nehaj misliti“, boriti se moram proti samotarstvu, ker vedno znova ugotovim, da sem kljub vsemu uživanju v samoti še vedno socialno bitje, ki potrebuje druge in drugi potrebujejo mene (upam)… Dovolj filozofiranja, ostalo bom premlela pri sebi

Najpomembnejša stvar, ki mi jo bo danes dopoldne uspelo narediti, je razapnenje službenega (mojega) grelca vode Zadnje tedne pušča grelec v vodi (za kavo, čaj) čudne bele kosme… Vem, da ga skrbi, da mi ne zmanjka kalcija za kosti, vendar mi ni treba zraven dobiti še poapnenja žil?! Ali pač?!

Naj bo danes običajen dan, lahko je tudi preveč običajen. Proti večeru razapnim še njega

Oj ti šmentana muha!

Komarji so nadležni, obadi so nadležni, golobi znajo biti nadležni. Muhe jih vse gladko odnesejo v prvem ovinku. Pravkar se mi mimo glave podi mesarska muha. Mesarske muhe so tiste ta velike, ki merijo čez pas skoraj dobrih dvajset centimetrov in so težke vsaj pol kile. Brenči okoli mene, se zaletava v stol, da mi ga od vseh silnih tresljajev spodmika izpod sedala. Njeni motorji rohnijo in poleg hrupa povzročajo še piš, ki mi skuša odnesti prste s tipkovnice.

Oprosti šmentana muha, ampak zdaj bo po tebi… Sama si klicala nesrečo.

Sploh ne vem, od kod se je vzela?

Prva runda

Image via Wikipedia

Danes ob 11.00 je prva runda psihološkega boksa:

Sparkica vs. Vrh Računalništva (profesorji in asistenti).

Držite pesti (roke, noge, repi, ušesa, nosovi, vse šteje)! Boj ne bo pravičen (1:mnogo), vendar se pri nas puška, pištola in nož ne vržejo v koruzo ob prvem dimu. V koruzo se lahko gre kvečjemu (v sili) početi kaj drugega

Če hočete zaslužiti: stave pobirajo na vogalu Strossmayerjeve in Koroške

Posodobitev: 13:20 prva runda končana.
Zmagovalec: Sparkica.

Vsi, ki ste vplačali zneske in stavili name, lahko računate na izplačilo enkrat leta gospodovega VNajbližjiPrihodnostiČeNeBoPrejKonecSveta

Hvala. Zdaj lahko nehate držati pesti

Graffiti - umetnost ali zločin? Poziv: graffiti transverzala!

Ne moremo mimo njih. Nekateri so krasni, razbohoteni po stenah hiš, zidov, drugi so obešeni na žleb in samevajo v temnih kotičkih.

Nekateri so v oči bodeči zaradi kompleksnosti, pregrešne preprostosti črt na pravem mestu, (na)vdihnjene sporočilnosti ali le barvnega spektra, ki poboža oči nas, ki znamo v graffitih videti tudi umetnost. Drugi so navadne čačke, ki ne sodijo niti na kante za smeti in bodejo v oči, ker so tako brezvezno vandalski, da glava boli. Ku*, pi* in še kaj, črgoljenje po sveži steni samo zato, da se počrgoli in da ni več prazna? No ja… takim ne bi škodil kak tečaj risanja grafitov

Ste vedeli, da graffiti izhajajo že iz antičnih (rimskih in grških časov)? A da ne? Zakaj pa ne uporabite googla? Če se internet ne laže (včasih se, včasih se ne), izhajajo graffiti iz prask, vreznin ali drugih znamenj na hrbtni strani kovancev za označevanje lastnine. Ne vem, kaj so naredili v primeru, da je denar legalno zamenjal lastnika Hm… spet drugje sem našla informacijo, da ime izhaja iz oznak in vreznin na skultpurah in ruševinah… Kakorkoli… Nekaj o sodobnejši zgodovini graffitov (sploh ameriški) je mogoče prebrati na spletni strani @149st ali na Wikipedii (ne mislim prevajati ).

Kaj si lahko danes predstavljamo pod besedo graffit (v oklepajih so navedeni stereotipni prebivalci mesta)?

• To so same čičke-čačke, uničevanje javne lastnine! (starejši prebivalec mesta, ki so mu vandali poleg stene, kante za smeti in vrat poškropili še copate)
• Kul stara! Pa to je ono! Kewl! (adolescent na vrhuncu metanja)
• Ne vem, se ne zanimam za to! (wannabe posh in/ali wannabe hudi brezvestni poslovnež)
• Dihanje umetnikov ulice in oživljanje sivine praznih zidov (Sparkica)

Ko sem poguglala (ja, ta beseda je že v besednjaku nove slovenščine, ne pa še v SSKJ - žal Buba zadnjič nisi bil prvi) graffite, sem dobila naslednjo definicijo, ki mi je še posebej všeč:

“…katerokoli spontano in neavtorizirano pisanje in risanje na zidove, vozila in druga javna mesta. Običajno je obscene ali politične narave, vendar z veliko mero humorja, lahko vsebuje tudi modrost.“

Grafiti lahko nastopajo v različnih podobah: od risb do besed (in vsega vmes, pa še kaj zraven) in se smatrajo kot nelegalen vandalizem, če se jih pleska grafita brez dovoljenja lastnikov površine, na katero se grafita. Kje je pa potem adrenalin?

Prosim, ne me (zdaj) napadati, da ne spoštujem kulture, tradicije in zgodovine mesta… graffitarji bi res lahko pokazali malo razumevanja in osveščenosti, preden ‘napadejo’ kulturne spomenike, obnovljene fasade hiš, na katere graffiti ne sodijo V bistvu se takih stavb običajno lotijo navadni vandali, šmrklji in wannabe graffitarji, ki jim marsikatera stvar v življenju ni (in verjetno tudi ne bo) jasna Če bi kakšnega dobila pri delu, bi mu ušesa zapentljala Dovolj bentenja, gremo naprej…

V nekaterih mestih (npr. v angleškem Birminghamu ) prirejajo prava (legalna) tekmovanja v graffitanju, imajo določene legalne cone graffitanja (jih imamo pri nas v Sloveniji tudi?), nekateri graffitarji služijo dinerose s puščanjem svojih sledi naokoli, spet drugje jih preganjajo kot leglo kriminalcev… v glavnem, življenje graffitarja zna biti pestro

Če želite biti kot oni graffitar vsaj za minuto, se lahko preizkusite Graffiti kreatorju. Brez skrbi, zaradi tega vas nihče ne bo preganjal

Poleti 2003 (uf, kje je že to) sem pofotkala nekaj grafitov v centru Maribora. Nekateri so še danes, druge so žal že premalali, tretje pa na srečo Morda bom zdaj te dni (ko se za trenutek znebim pritiska zaradi Njega) prehodila mesto in pogledala, kaj graffita po mestu v 2008

Ostale zanimive povezave

• Grafiti po svetu (tudi v Sloveniji)
• Dilema: graffiti umetnost ali zločin

Vsi spodnji grafiti so avtorsko delo (vsaj meni) neznanih graffitarjev. Tako globoko v graffitarski sceni spet nisem, da bi bila z njimi že na ti Če se kdo spozna oz. kdo koga spozna in če želi imeti objavljeno ime zraven svojega graffita… naj pusti komentar

Tudi ostali lahko pustite kak komentar Kakšno je vaše mnenje o graffitih? Ste že kdaj kakega nagraffitali? Pa bi ga radi? Jaz bi ga rada IDEJA: Lahko naredimo graffiti transverzalo (hvala Zvita za navdih! ): objavimo graffite iz mest, kjer se pač nahajamo, in se povežemo, potem pa živimo happily ever after

Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov

Ne bi verjela, da so Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov, če ne bi na lastne oči videla, kako so ujeli in pojedli zadnjega. Ne, nisem pila in nisem kadila, prilagam fotodokaze.

Vsemu je bil priča zablodeli vesoljec, ki je slučajno našel travo. Kaj je delal v travi, ne vem, dobila sem le pooblastilo, da poročam o tem nenavadnem in skoraj že travmatičnem dogodljaju. Še dokaznega gradiva ne smem prepogosto pregledovati, ker me kar zmrazi. Vlogo forenzika igram, ker moram.

Vesoljec je med med občudovanjem trave, ki se je znašla pred njim, naletel na zadnjega brejega dinozavra. No, mogoče ni bil brej, je pa bil definitivno zadnji. Ker je vesoljec zaslišal čudne glasove, se je skril globje v travo, da ne bi bil napoti nadaljnjim tokom usode. Breji dinozaver, ki je bil zadnji, mu na koncu ni bil hvaležen, to je jasno.

Trije Indijanci iz plemena NigabloInNebo so obkolili malo zverino, ker so njihove babe doma delale galamo, kako so se polenli in zredili, kako nič ne naredijo za njih in fročnike (male indijankice in indijančke), kako so brezčutni in brezvezni, naj se spravijo na lov. Še besni od brenčanja v ušesih in zvonenja po glavi so se odločili fentati in pojesti zadnjega brejega dinozavra. V resnici ni bil brej, zato ta zgodba ni tako kruta, kot bi sicer lahko bila.

Samozvanemu vodji (z irokezo), ki je bil trdih mišic, a mehkega srca, je ob pogledu na nebogljenega brejega dinozavra (kolikokrat še moram povedati, da ni bil brej!!!) zastal dih in za trenutek nehalo biti srce. Tako lep je in tako rumen, si je ponavljal, ne moremo ga pojesti, pa če se babnice doma postavijo na glavo. Nekajkrat je glasno zavpil, druga dva sta mu seveda pomagala. Vpitje je bilo zgolj preventiva, da babnice ne bi mislile, kako so se pomehkužili. Hua hua Jerooonimo! Hua! Hua!

Medtem, ko so vadili izgovore, ki so jih mislili servirati doma, je ubogega zadnjega dinozavra od vročine zadela kap. Malo je k temu verjetno pripomogel tudi huronski smeh babnic, ki se je razlegal iz sosednje doline. V mislih so že pekle sočne zrezke, spuščale ocvirke in se bebasto režale. Papca bo, oj papca bo, dede bomo pa spet v lov poslale. Ubogi breji (haloo!!!) dinozaver ni prenesel pritiska in vročine.

In tako je neslavno poginil zadnji dinozaver.

Mehkosrčni dedci, ki so bili obenem zelo dobri po duši (meni všečni), dinozavra niso hotel pustiti divjim zverem, zato so ga odnesli domov, kjer so ga babe skuhale in pojedle. Zlagala bi se, če bi rekla, da so dedci sodelovali pri pojedini. Niso, ker so imeli slabo vest. Odmaknili so se v najbližjo votlino in preklinjali dan, ko so… ja, ko so… Niti pomisliti si niso upali, kaj so. Midva, se pravi ti, moj dragi bralec, in jaz, zagotovo veva, kaj so imeli v mislih.

Verjetno se sprašuješ, kaj se je zgodilo z vesoljcem, ko so se Indijanci odpravili domov… Nič. Prikobacal je iz trave, zajahal velikega črnega bika, ki se je v bližini mirno pasel in opazoval celotno kolobocijo. Bika je pognal v dir in galop, dokler nista vsa izmučena prispela do mene in servirala to vročo zgodbo. Žalostna je, a vroča, ker postavlja celotno zgodovino in resnico o izumrtju dinozavrov na glavo. Po predaji šokantnih novic sta odpeketala (kakor pač odpeketajo veliki črni biki) novim šokantnim novicam naproti. Imam občutek, da se bomo še srečali…

Srce me boli, ko tole pišem, a kaj hočem. Resnica mora na dan

Ob priliki o lebdeči priliki

Prišla je prilika, da vam povem o lebdeči priliki. To je lepa štorja in verjetno vas ni mnogo, ki bi vedeli o njej.

V vasici Ženavlje na Goričkem, kje so dobri ljudje doma in blizu stičišča treh držav (katerih treh boste menda že uganili), je mnogo let nazaj pristala lebdeča (in leteča) prilika.

“- Lüftbalon, lüftbalon, je nastal vrišč na vasi.
- Jej, ga vidiš, kak je velki. Pa kak nizko ide!
- Gospodne, ka pa že to znamenüje
Gvüšno nika nej dobroga
Nika se pléte…”

(prepisano s spominskega obeležja v Ženavljah,
prvoten zapis KAM v koledarju Srca Jezušovega leta 1935)

Lepega avgustovskega večera 1934 se je nad Ženavljami pojavil balon. Starejši vaščani so vedeli, kaj je to za ena stvar, ker je štirideset let prej podoben balon že preletel to vasico v “kurinem grebenu”… Tokrat so mu vaščani pomagali pristati. Iz balona sta skočila belgijska stratosferska letalca, profesor Max Cosyny in Nere van Elst, njegov asistent. Letalca sta se dvignila z letališča Hour-Havenne v Belgiji, dosegla višino 16 000 metrov in po 14 urah pristala naši “kokoški” na glavi

Letalca sta imela v balonu radijsko zvezo, s katero sta povezala stratosfero in evropska tla. Goričko je za nekaj dni postalo zvezda medijev v Evropi in celo v Ameriki. Šolski upravitelj Škerget, ki je poskrbel za utrujena letalca, je od belgijskega kralja prejel kolajno.

Za vse tiste, ki ne veste, kje je Goričko (in vas Ženavlje), je novinar takratnega časopisa Jutra iz Ljubljane zapisal: “Ni Sibirija, je pokrajina prijaznih domačinov, katerih se bosta letalca še dolgo spominjala.” Sibirija. Svašta Po tem dogodku je bila napisana knjiga in posnet krajši dokumentarec. Žal pred obiskom Ženavelj nisem vedela ne za eno, ne za drugo. Zdaj vem in zdaj boste izvedeli tudi vi: knjiga ima naslov Milan Vincetič - Nebo nad Ženavljami, dokumentarec pa se imenuje Nebo nad Ženavljami ali Dan, ko nam je Evropa padla na glavo.

Če 18.avgusta ne boste vedeli, kam bi se dali, obiščite Ženavlje. Takrat v občini Gornji Petrovci praznujejo obletnico tega pomembnega dogodka, ko je pol sveta vedelo, kje je Goričko, ne pa zdaj, ko je od cesarja in boga pozabljeno

Mesta pristanka ne bo težko najti. Na njem od 1997 namreč stoji spominsko obeležje (ja, to je druga beseda za spomenik), ki ga je v čast in slavo Ženavelj (in malo verjetno tudi v svojo) ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša. Zanima me, če boste ob kipu dobili isto asociacijo Morali bi A da vas spominja na balon?

Ob tej priliki naj zaključim, da so prebivalci Goričkega še vedno dobri in prijazni ljudje. Ne pozabimo jih, čeprav pri njih že več kot 70 let ni pristal balon.

Še vedno mi ni jasno, zakaj temu rečejo leteča prilika

• Krajinski park Goričko
• Ob smrti Maxa Cosynsa
  
• Zabeležen pristanek v Ženavljah (Senaulje, Yugoslavia)- Chronology of Human Space Exploration

Ne pozabi name…

… ko me več ne bo.

…

So hold me when I’m here
Right me when I’m wrong
Hold me when I’m scared
And love me when I’m gone
Everything I am
And everything in me
Wants to be the one
You wanted me to be
I’ll never let you down
Even if I could
I’d give up everything
If only for your good
So hold me when I’m here
Right me when I’m wrong
You can hold me when I’m scared
You won’t always be there
So love me when I’m gone

…

[3 doors down - When I'm gone]

En minimalizem na izi

Če bi vsi vzeli vse na izi, bi nam bilo veliko bolj izi